Konec februarja letos sva s kolegom Luko Goltnikom v Ljubljani ustanovila podporno skupino za odrasle z ADHD. Skupina šteje sedem članov, dobivamo se enkrat na teden po dve uri, obseg celotnega programa pa je dvanajst srečanj.
Šest srečanj je že za nami. S soizvajalcem sva presrečna, da lahko nudiva prostor in oporo tem čudovitim posameznikom. Refleksij, relevantnih tem za pisanje, razmislekov o ADHD tematiki, prepleteni s klinično izkušnjo, pa je za kar nekaj zapisov, člankov.
A nad refleksijami, konkretnimi ADHD tematikami, nad raziskovalnim je venomer, tako v laičnih kot tudi v strokovnih krogih, prisoten meta nivo ADHD-ja. Tisti eksistencialni: ali ADHD (pri odraslih) sploh obstaja?!
Nato se ljudje “zahakljamo” v debato, zakaj ADHD obstaja in zakaj ne, nizamo izsledke raziskav, med seboj krešemo navidez izključujoče se psiho- teorije. V debato vmešamo Ameriko, amfetamine, hiperaktivne fantke, antipsihiatrijo, osebna prepričanja o zdravilih, anekdoto ali dve o otroku prijatelja, pa seveda svojo izkušnjo s prokrastinacijo, zamujanjem, pozabljanjem, trzanjem z nogo in slabo koncentracijo.
In debata je energizirana, zapelje nas v nekakšno strast, ki je podobna kot pri debatah o transspolnosti, pravici do splava, vzgoji otrok …
***
V tistem trenutku lahko stopimo korak nazaj. Čuječe opazimo, kaj se dogaja. In lahko se poglobimo v vprašanje, ki je v resnici pomembno: kako to, da imamo tako laiki kot ljudje, ki se pri delu srečujemo z ADHD (psihoterapevti, zdravniki itd.) toliko težav s samim obstojem ADHD (pri odraslih)? Kakšen vpliv ima odnos družbe do ADHD-ja na odrasle, ki svoje življenje dnevno prilagajajo skupku ADHD simptomov? Kakšen odnos do ADHD-ja imajo posamezniki z ADHD?
Odgovore na zgornja vprašanja lahko iščemo v družbenem kontekstu in kontekstu časa, delno pa tudi v nas samih. Družbeni vidik je pri ADHD-ju vsekakor zanimiv. Zdi se, da je v preteklosti diagnoza ADHD več kot njenemu nosilcu pomenila staršem, učiteljem, strokovnim delavcem, torej je poudarila različnost osebe, osebo razvrstila v kategorijo. Odrasli, ki so dobili diagnozo v otroštvu, poročajo, da jim nihče ni razložil, kaj ADHD pomeni, prav tako niso bili informirani starši, učitelji. Diagnozo so dobili samo tisti otroci, ki so motili druge, otroci z nepozornim tipom ADHD-ja, ki so bolj kot druge pravzaprav motili sebe, so ostali spregledani. Zadeva ima smisel, saj je diagnostika iskala patologijo, odstopanje, motnjo, ki jo prepozna okolje. Diagnoza je s seboj prinesla drugačnost, zaradi narave simptomov ADHD-ja pa je prinašala tudi sporočilo, da je z osebo nekaj narobe, čeprav gre pri ADHD-ju le za kreativnejši način funkcioniranja. Povsem logično in razumljivo je, da odklanjamo stvar, ki po nepotrebnem prinaša patologizacijo posameznika, povsem logično je, da obstoj ADHD-ja zavračamo.
Otroci z ADHD tekom odraščanja nekoliko “opustijo” motenje okolja (če so ga sploh kdaj “motili) in predvsem motijo same sebe. Glavni izziv ADHD možganov namreč ni v pomanjkanju fokusa, temveč v izvršilni disfunkciji in čustveni disregulaciji, ki pa sta temelja navigiranja odraslega življenja.
Če pobrskamo po nas samih, se pri ADHD-ju hitro srečamo s projekcijo. Če beremo “simptome”, se v marsičem lahko najdemo; morda kdaj kaj pozabimo, se težko zmotiviramo za zahtevno nalogo, težko sedimo, odplavamo z mislimi … Značilnosti ADHD-ja so na prvi pogled tako zelo vsakdanje, da sam koncept začenja izgubljati pomen, saj “imamo vsi kdaj malo ADHD-ja”. Zdi se nam, da simptome razumemo in doživljamo sami, zato se zdi, da je diagnoza potuha, odveč, nepotrebna, le neki poskus, da se pod kap spravi skupek značilnosti, ki jih doživljamo kot lenobo.
Tu se ujamemo v past. Predvidevamo, da imajo ljudje z ADHD enako izkušnjo kot mi, zelo zelo težko pa stopimo korak nazaj in dopustimo, da je izkušnja ADHD-ja malo drugačna od naše, vsakdanje. Ker lahko “tako dobro razumemo”, se psihološko znajdemo preblizu in pozabimo verjeti.
O kompleksnosti odnosa družbe do ADHD-ja bi lahko še veliko pisala, v okviru razmisleka o zgornjih vprašanjih pa želim poudariti, da je v njem v splošnem prisotna dvojnost.
“Ah, vsi imamo malo ADHD,” hkrati pa “a se res ne moreš vsaj malo umiriti”. “Ah, vsi imamo malo ADHD, “hkrati pa “že celo življenje je tako sposoben, če bi se le kdaj potrudil”. “Ah, vsi imamo malo ADHD,” hkrati pa “kronično zamujaš? Ja, pojdi prej od doma!”.
Dvojna sporočila osebe z ADHD internalizirajo in v odraslosti tudi same dvomijo, da ADHD obstaja. Internalizirajo družbeno narativo gaslightinga.
***
V strokovnih krogih je dandanes prisotnih mnogo srenj in nekatere bi rade popolnoma opustile jezik psihopatologije v želji zaščititi ljudi pred diskriminacijo, ki so jo zgodovinsko prinašale diagnoze. Na prvi pogled se to zdi zrel korak v pravo smer, vendar pa v zadnjem času vidimo, da je jezik psihopatologije živa stvar. Diagnoze, ki so v preteklosti povzročale diskriminacijo, dandanes postajajo “le” besede, ki ljudem prizemljijo lastno izkušnjo bivanja.
Odrasli z ADHD se ne izogibajo diagnozi, temveč jo mnogokrat iščejo. Pridobitev diagnoze je pridobitev dela identitete, dogradi nam doživljanje sebe in v trenutnem salutološkem narativu omogoči, da si najdemo pravo pomoč, da dobimo dostop do pravih medikamentov, da se naučimo razumeti svojo psiho in da začnemo z njo ravnati na način, ki nam omogoča karseda konstruktivno življenje. Omogoči, da lahko na nekaj pokažemo in se posledično s tem lahko ukvarjamo, si pomagamo.
***
Zaključiti želim z nagovorom vsem, ki se kdaj sprašujemo o obstoju ADHD-ja. Stopimo korak nazaj in se spomnimo, da najverjetneje ne bomo mogli popolnoma razumeti, kako je živeti z ADHD. Spomnimo se, da je zanikanje obstoja ADHD zanikanje simbola, ki v trenutnem času postaja pozitiven, pomagajoč. Spomnimo se verjeti.
S kolegom na podporni skupini opažava, da identifikacija z ADHD-jem naše člane osvobaja, jim omogoča prijaznejši odnos s seboj in jim vrača kontrolo nad lastnim življenjem. Vsak član ima svoj, drugačen ADHD, noben ADHD pa ne zanika siceršnjih življenjskih izzivov, preteklih izkušenj, drugih vplivov okolja in družinske zgodovine.
V naslednjem zapisu pa konkretneje o ADHD. Se veselim! 🙂
Image: Nicolette Attree