Študija primera kratkotrajne psihoterapevtske skupine za ženske v poporodnem obdobju je eden izmed nosilnih stebrov mojega magistrskega dela, ki ga pripravljam ob zaključku študija psihoterapevtske znanosti. V prvem delu razprav vam bom predstavila, kakšne odločitev je potrebno premisliti, ko ustvarjamo kratkotrajno, homogeno skupino, in kaj od takšnega procesa lahko pričakujemo.
Ženske v obdobju nosečnosti in po porodu so ranljiva skupina, na katero se je potrebno v psihoterapevtskem prostoru rahločutno odzvati. Potrebe po strokovni psihološki opori so velike. Zelo pomembno je, da jih naslovimo, saj rahlanje čustvenih stisk in krepljenje stabilnosti ne bo pomembno le za mamo temveč bo dolgoročno zaznamovalo tudi dojenčka. Poleg tega imajo ženske takrat poseben dar povečane čustvene odprtosti, dostopnosti in osredotočenosti, kar je vredno izkoristiti napredku v prid.
Da bi se na potrebe žensk v tem obdobju čim bolje odzvali, moramo premisliti nekaj določil terapevtskega okvirja in pristopa. Odločiti se moramo, ali bomo na skupino povabili tudi dojenčke. Bomo tekom srečanj potrebovali pomoč pri skrbi za njih? Se bodo mamice terapevtske skupine lažje udeleževale dopoldan, ko nimajo drugih obveznosti, ali popoldan, ko lažje organizirajo morebitno varstvo? Kako izbrati prostor, kjer bodo mame lahko parkirale vozičke, kjer jok ne bo vznemirjal souporabnikov, kako prostor prilagoditi, da bo intimen, udoben in hkrati psihoterapevtsko naravnan? Koliko fleksibilnosti dopuščati in kako nagovoriti odsotnosti ali zamujanje? Je pomembno, da skupino strukturiramo v tematska srečanja in vsak teden naslovimo eno pomembno področje poporodnega obdobja – nosečnost, porodna izkušnja, medosebni odnosi, otrokov jok, dojenje, občutki žalosti, strahu, negotovosti, jeze, sreče itd.? Ali je bolj pomembno, da se namesto na teme osredotočimo na medosebno skupinsko dinamiko med udeleženkami?
V procesu odgovarjanja na zastavljena vprašanja je pomembno, da vzporedno razmišljamo tudi o tem, kaj udeleženkam lahko nudimo in kakšen napredek lahko pričakujejo. Pomembno je, da jasno formuliramo cilje, ki niso znani le terapevtom, temveč tudi klientom. V kratkoročnih terapijah si ne moremo zadati globinske osebnostne spremembe, lahko pa stremimo k fokusiranim in dosegljivim dosežkom kot je na primer pridobitev izkušnje, da je psihoterapija lahko konstruktivna pomoč pri nadaljevanju osebnostne rasti in navezovanju stika z otroki, prikaz moči terapevtskega pogovora in verbalizacije, natančna opredelitev klientovih težav, zmanjševanje občutka osamljenosti, sramu in izoliranosti, pridobivanje pozitivnih izkušenj v medosebnih odnosih, destigmatizacija ter izboljšanje počutja ob pomoči drugim.
V Sloveniji že deluje nekaj psihoterapevtskih skupin, ki se osredotočajo na obdobje po porodu. Vsaka izmed njih je začrtana nekoliko drugače. Veselim se priložnosti, da bom lahko z vami v prihodnjih mesecih delila misli in rezultate dela s skupino!
Image: Saga Lucija Škerlep